DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

 V PETEK, 11.11. 2005, OB 19.00 SMO SE SREČALI

V DVORANI GOSTIŠČA KREBS V MEŽICI . SPOZNALI SMO

 

PROVANSALSKO TRUBADURSKO LIRIKO,

KI JO JE PREDSTAVIL

BORIS A. NOVAK.

Boris A. Novak med predavanjem

 

O TRUBADURSKI LIRIKI

"V ožjem pomenu razumemo pod besedo trubadur ustvarjalca, ki združuje poezijo in glasbo. Ta način je zgodovinsko točen, vendar le na ravni avtorstva, ustvarjenja, ne pa tudi po-ustvarjanja, podajanja trubadurskih pesmi.... V širšem, simboličnem smislu pa je trubadur osladno zveneče ime za zaljubljenega pesnika; ta pomen torej sodi v besednjak zbanalizirane, pomalomeščanjene kvaziromantike.

Ob dokaj pogosti uporabi le redkokdo dandanašnji pozna dejansko vsebino tega pojma ter imena in pesmi samih trubadurjev, kar je po eni strani posledica časovne razdalje, ki nas ločuje od obdobja cvetenja trubadurske lirike ( 12. in 13. stoletje), po drugi strani pa je posledica žalostnega zgodovinskega dejstva, da je bila plodna kultura Provanse in drugih pokrajin južne Francije, kjer so bili trubadurji doma, zaradi ekonomskih, religioznih in političnih razlogov v krvi zadušena. S padcem gospodarske in politične avtonomije sta tudi provansalska kultura in jezik doživela zaton: čedalje večja centralizacija francoske državne uprave je kot uradni jezik vzpostavila francoščino, vse druge jezike pa porinila na rob družbe.

Provansalski trubadurski poeziji je treba priznati zgodovinski primat pri porajanju evropskih nacionalnih književnosti. Bili so namreč prvi, ki so znotraj enotne evropske kulture, ki je tedaj temeljila na popolni prevladi srednjeveške latinščine , začeli pisati v govorici ljudstva... Pod vplivom trubadurjev se je silovita ustvarjalnost sprožila tudi v drugih romanskih jezikih. " (1)

"Kot je v lucidni knjigi Ljubezen in Zahod l.1939 ugotovil Denis de Rougemont, so provansalski trubadurji iznašli ljubezen, kakor jo v Evropi doživljamo še danes. K temu dodajamo, da so trubadurji iznašli tudi liriko, kakor jo v Evropi pojmujemo še dandanašnji. Njihova "iznajdba" se seveda ni porodila ex nihilo: pri tem so se plodno naslonili na tradicijo rimske ljubezenske lirike (predvsem Ovidijeve), ki je bila kljub cerkveni cenzuri latinsko izobraženim krogom v srednjem veku še zmeraj znana, ter na erotične razsežnosti v srednjeveški ljudski in vagantski poeziji, očitni pa so tudi vplivi lepe arabske ljubezenske lirike, s katero so trubadurji prihajali v stik ob križarskih vojnah." (2)

"Trubadurji naj bi bili prvi, ki so v vrednostni sistem srednjeveške patriarhalne družbe vnesli " ženski" način čutenja. ... Zgodovinska zasluga trubadurjev, ki je ni mogoče dovolj poudariti, je temeljna gesta samoutemeljitve ljubezni: bili so prvi, ki so ljubezen doživljali kot kategorijo samo na sebi, kot vrednoto, ki črpa svojo vrednost iz same sebe in ne potrebuje nikakršne druge utemeljitve... Trubadurju ni bilo treba dokazovati svoje ljubezni z močjo vojščaka in osvajati Dame s silo: zadostovala je ljubezen sama. Za trubadurje so bili atributi vojaške moči in tradicionalne patriarhalne avtoritete povsem nebistveni, iz njih so se norčevali: kultura trubadurjev ni bila epska, temveč lirska. Njihova ideologija, ki so jo imenovali s skupnim imenom jovens ( dobesedno : mladost), je imela za ambicijo pomladiti stari svet, zoper kriterije vojaške moči uveljaviti bolj človeške odnose, zmehčati rigidnost patriarhalne družbene hierarhije. Zato so si trubadurji na začetku prislužili posmehljiv očitek, da so poženščeni." (2)

"Najboljši vir za premislek vrednostnega sistema trubadurjev je knjiga De arte amandi ( O umetnosti ljubezni) Andreja de Chapelaina.Ta znameniti rokopis datira iz 14. stoletja. V Chapelainovi knjigi najdemo tudi Ljubezenski zakonik (Code d'Amour), kjer se prvih pet izmed dvaintridesetih Ljubezenskih pravil (Les Regles d'Amour) glasi:

Sklicevanje na zakonsko zvezo ni veljaven izgovor zoper ljubezen.

Kdor ni ljubosumen, ne more ljubiti.

Nihče ne more imeti dveh razmerij obenem.

Ljubezen se mora zmeraj bodisi večati ali manjšati.

Ni nobenega užitka v tistem, kar ljubimec dobi mimo volje svoje drage.

O trubadurjih vladata dva medsebojno protislovna predsodka : po eni strani naj bi bili razuzdanci, ki pohujšujejo moralno neoporečno družbo, po drugi strani pa naj bi bilo obsojeni na nemočno vzdihovanje in nezmožnost realizacije svojih ljubezenskih čustev.

Že Johan Huizinga je podrl tradicionalni predsodek, da je bil srednji vek obdobje mračnjaštva in ozkosrčnega puritanizma. Resnica tega časa je diametralno nasprotna. V vseh družbenih plasteh je vladala seksualna promiskuiteta. V to vsesplošno uživaštvo trubadurji posežejo z zahtevo, da mora biti razmerje med spoloma utemeljeno na resničnem ljubezenskem čustvu. Predpogoj za seksualno razmerje je torej pristna in ekskluzivna čustvena vez med partnerjema. Tretje Chapelainovo pravilo , da nihče ne more imeti dveh razmerij hkrati, je v tem smislu monogamen upor zoper praktično poligamijo dobe. ... Ključnega pomena je tudi peto pravilo, ki prepoveduje uporabo sile nad ženskami. Gre za zgodovinski trenutek, ko je ženski priznan status subjekta, ne zgolj objekta seksualne želje in izkoriščanja....

Seveda pa na podlagi trubadurskega opevanja ne smemo sklepati, da je bil realni položaj žensk v srednjem veku dejansko tak, kot kaže njihova idealizirana podoba Dame. Prav obratno!... Precej razširjen je očitek, da spričo idealizacije izvoljene Gospe trubadurska lirika zakriva skrajno depriviligiran položaj, ki so ga ženske v srednjem veku dejansko imele. Pri tem se pozablja, da so bili trubadurji prvi, ki so v evropski zgodovini izkazali spoštovanje in nežnost do žensk... V tem kontekstu igra posebno vlogo dejstvo, da znotraj korpusa trubadurske lirike enakovredno nastopa tudi približno trideset trubadurk." (2)

Več o trubadurjih in trubadurkah pa si lahko preberete med drugim tudi v knjigah:

1. PO-ETIKA FORME, Boris A. Novak, Cankarjeva založba, 1997

2.LJUBEZEN IZ DALJAVE : Provansalska trubadurska lirika, prevedel in komentiral Boris A. Novak, Mladinska knjiga, 2003.

 

 

BORIS A. NOVAK

Pesnik, dramatik, prevajalec in esejist Boris A. Novak se je rodil l. 1953 v Beogradu, kjer je preživel otroštvo. Doktoriral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorska disertacija Recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji je l. 1995 izšla pri Založbi Obzorja pod naslovom Oblika, ljubezen jezika.

Delal je kot dramaturg v Drami SNG v Ljubljani, urejal otroško revijo Kurirček in leposlovje za otroke pri DZS. L. 1987, v času najostrejše politične gonje po izidu 57. številke, je urejal Novo revijo. L. 1991 je kot gostujoči profesor predaval poezijo na Univerzi Tennessee v ZDA. V letih 1991 do 1996 je predsedoval slovenskemu PEN-u, v imenu Mednarodnega PEN-a je organiziral humanitarno pomoč za pisatelje begunce in pisatelje iz obleganega Sarajeva; od 1994 je predsednik Mirovnega komiteja Mednarodnega PEN-a, leta 2002 je postal podpredsednik Mednarodnega PEN-a. Objavil je blizu 60 knjig, med njimi pesniške zbirke Stihožitje, Hči spomina, 1001 stih, Kronanje, Stihija, Mojster nespečnosti, Alba, Odmev in priročnika pesniških oblik Oblike sveta in Oblike srca, številne knjige za otroke, radijske in lutkovne igre za otroke in odrasle. Prevaja iz francoščine, angleščine, flamščine, provansalščine in južnoslovanskih jezikov. Njegove pesmi so prevedene v angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino, ruščino, ččino, hrvaščino in kitajščino.

Prejel je nagrado Zlata ptica, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Sovretovo nagrado in Zlati znak Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.Njegova pravljica Mala in velika Luna je bila izbrana kot ena izmed najboljših zgodb za otroke pri Mednarodnem odboru za knjige za mlade bralce l.1998. Združenje pisateljev Bosne in Hercegovine mu je l.2000 podelilo mednarodno nagrado za njegov pesniški opus...

Njegov priljubljen pesniški moto je :"Naj pomen besede zveni in zven pomeni."