DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

 

 

V ČETRTEK, 16. 11. 2006 SMO SE OB 19.00

SREČALI V DVORANI GOSTILNE KREBS V MEŽICI, DA BI SPOZNALI

 PISATELJA JANIJA RIFLA.

 

Z vami smo bili :

Jani Rifel

Bralci: : Erika Žagar, Marjeta Tasič, Metka Zvonar Hohnjec, Ajda Vasle in Peter Peruzzi.

Glasba : Jon Petek, harmonika.

Večer sta pripravila Peter Peruzzi in Marijan Mauko.

 

Jani Rifel, rojen 22. junija 1952 v Črni na Koroškem, je po izobrazbi lesarski tehnik, zaposlen pri Pošti Slovenj Gradec. Njegovi začetki literarnega ustvarjanja segajo v začetek sedemdesetih let. Takrat je poizkusil s poezijo, ki jo je prvič objavil v Odsevanjih v začetku osemdesetih let. Po tem se je posvetil predvsem prozi in jo doslej objavil v večini slovenskih leposlovnih revij. Najdlje sodeluje z revijami Zvon, Oznanjenje, Primorska srečanja in Odsevanja v katerih redno objavlja. Riflov knjižni prvenec Obletnica samote, zbirka kratke proze s spremno besedo Lojzeta Kovačiča, je izšel leta 1993 pri založbi Voranc na Ravnah na Koroškem.Leta 2006 jepri založbi Cerdonis izšla njegova druga zbirka kratkih zgodb z naslovom Človeški dotiki.

 

 

O čem naj pišem?

O čem naj pišem?

O srečnih in veselih Ijudeh,

o tistih, ki imajo neveste,

o onih, ki ničesar ne povedo,

o junakih, siromakih?

25.julija1989

Zakaj pišem te dni dnevnik pogosteje? Skoraj vsak dan. Od kod ta potreba? V dnevnik nagrmadim stavke in jih pustim takšne, kakršni so mi prišli tisti trenutek iz zavesti. Splet misli se za

trenutek ustavi v zrcalu strani s črtami. Ustavim se in preberem zapis. Potem skušam poiskati boljše rešitve.

Dnevnik mi pomaga do jasnejše misli. Vanj odvržem nepredelane besede, kakor rudo v peč in začne se proces taljenja in čiščenja. Besede in stavki dobivajo svoja prava mesta, ko ji še nekajkrat pripravim ali pa jih pustim zoreti. Nekaterih nikoli ne bom obdelal. Le tiste, ki me vodijo po poti, ki vodi k jasnejši podobi mojega notranjega sveta.

 

Iz Dnevniških zapiskov.... Zazrl sem se v gladino, iz katere so sijale zvezde. Ena od njih mi je prišepnila, naj stopim k njej. Storil sem nekaj korakov, in ko sem obstal, sem se ves prevzet od njenega čara sklonil čisto blizu nje. V očeh mi je za hip zasijala podoba pokojne babice Ane, in zazdelo se mi je, da sem se z njo vred vrnil nazaj, v samoto in tišino, polno odmevov, upanja in brezmejne svobode. Svetloba je počasi utonila v soline. Zvezda je izginila. Pogledal sem v nebo. Tudi tam je nisem več našel.

Sedel sem v avto in se počasi odpeljal. Še sem se za trenutek ozrl k solinam. Potem so jih prekrila drevesa in zgradbe.

Skrile so se očem, vendar so ostale v meni. Zdaj še bolj žive in resnične kakor prej.

Soline (odlomek)

 

Od leve : Jon Petek, Peter Peruzzi, Jani Rifel, Erika Žagar, Metka Zvonar Hohnjec, Marjeta Tasič, Ajda Vasle.

 

 
Jon Petek

Peter Peruzzi in Jani Rifel

Erika Žagar, Metka Zvonar Hohnjec, Marjeta Tasič, Ajda Vasle

 

VEČER JE FINANČNO PODPRLA OBČINA MEŽICA.

Lastna udeležba 750 SIT (3,13 EUR*).

* po centralnem paritetnem tečaju 1EUR=239,640SIT.