DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

DRUŠTVO LITERARNO GLEDALIŠČE TRESKA MEŽICA

VAS JE POVABILO  NA

2. JAVNO BRANJE POEZIJE

OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE

 V SOBOTO, 17.3.2007 OB 19.30

 V DVORANO GOSTILNE KREBS V MEŽICI.

 VEČER JE FINANČNO PODPRLA OBČINA MEŽICA.

Zahvaljujemo se Občini Mežica, Gostilni Krebs in Elstiku d.o.o!

 

RAZMIŠLJANJE O POEZIJI PESNICE IVANE VATOVEC

 Poezija je »več, nego li biserov in zlata polna posoda«, kakor je slikovito rekla o njej Luiza Pesjakova, kar se je nanašalo na ustvarjanje Franceta Prešerna, ki je nekakšno (vsaj za nekatere) osnovno merilo v pesniški literaturi. Moram reči, da mene osebno še vedno fascinira kateri njegovih verzov, čeprav sem jih prebirala že od prvih zavedanj poezije.

Naša mala deželica je neverjetno bogata s pesniki. Kako neprecenljivo zapuščino so nam pustili, se žal, nekateri premalo zavedamo. Pa ne bi naštevala nečesa, kar vsi že vemo, tudi ne bi govorila o »vzornikih«, kar se rado pojavlja ob takih razmišljanjih.

Poezije ne more sortirati vsak po svoje, lahko pa jo vsak po svoje začuti. Ko prebiramo poplavo starodobnih in novodobnih pesmi, se dogaja, da nas spreleti drhtavica. Takrat pesem doživimo. K temu nas napelje lahko samo en verz, ki je tako močan, da se v naši notranjosti zganejo čuti in okusimo radost razumetja in doživetja, da začutimo s pesnikom tisto grenkobo, žalost, razočaranje ali (bolj poredko, vendarle tudi) iskrico veselja. Kadar se to čutenje prepleta skozi vso pesem, je uživanje v njej toliko večje in ima pesem toliko večjo vrednost.

Vendar, če se v meni nič ne zgane, ne pomeni, da se v nekomu drugemu tudi ne bo. Ljudje smo na različnih duhovnih nivojih, različnih širin pogledov, različnih globin v svojih notranjih doživljanjih, zato se tudi odzivamo različno. Če sem v sebi poštena, to vsaj skušam biti, ne bom hvalila neke pesmi, ki me ne pretrese, ki me pusti ravnodušno, čeprav je od priznanega avtorja, rekla bom, da je dobra tista pesem, ob branju katere mi v notranjosti vzvalovi, pa čeprav je avtor popolnoma neznan. Ko nekdo v sebi začuti, da bi napisal pesem in jo napiše, pomeni, da ga je nekaj gnalo k temu in če že prvi izdelek ne bo blestel, ga nikar ne zatrimo v njegovem poskušanju, pomagajmo mu pokazati smernice, da se bo izbrusil v teh poskusih. Skoraj neverjetno je, kaj se da s tako pomočjo doseči.

Pisanje poezije je človekova notranja levitev, je krvavenje ran, trganje krast, ki ga spremlja bolečina, je živetje z naravo in v naravi, je zavedanje minljivosti in nepreklicnosti smrti, je zorenje, so spoznanja dokončnosti, bodisi življenja, ljubezni, nekega časa, neke osebe,

cveta, kamna. Je sožitje s samim seboj, je doživljanje tihega odtekanja sekund v nočni samoti,

je drsenje v svoj svet, kjer se kakor kokon zapredeš v ovojnico in ne pustiš nikomur blizu.

Je nenehno razmišljanje, izobraževanje, čutenje, podoživljanje močnih čustvenih pretresov, je iskanje pravih besed, s katerimi bi človek rad najlepše izrazil tisto, kar ga je pravzaprav nagnalo v pisanje. Je mučno iskanje odgovorov, ki se navadno najdejo v božji volji.

Je polaganje sebe v besede, razgaljanje svoje duše, strganje po njej in metanje teh ostružkov na papir, lepljenje v stihe, ki jih bo nekdo prebiral in se ob tem spraševati: Me bo razumel, me bo začutil?

Ko vse v sebi postrgaš in preložiš na papir, se čutiš osvobojenega, lahkega, skoraj praznega, izsušenega, nekakšna plavajoča votlost zagospodari v prsih, v možganih zamolklo pošumeva.

Prebereš svojo stvaritev in veš, da si dobro napisal ali jo daš v predal nedokončanih.

Če ob branju pesmi le to identično čutiš z vsemi čuti, potem si dosegel svoj namen.

Globoko si oddahneš in narediš prostor za nov nemir, ki te žene do naslednjih stihov…

 

Ivana Vatovec

 

VAMI SMO BILI:

Od leve : Kristina Perovnik, Draga Simetinger, Majda Pušnik, Berta Pavlinec, Helena Veršnik, Anka Plevik, Ivanka Pustoslemšek, Zofija Gavez, Anči Pustoslemšek, Zofija Kunc, Terezija Jaser, Jožica Kotnik, Tilka Dorič, Lovro Vreš, gdč. Cigler, Milena J. Cigler, Hilda Maklin, Marijan Mauko, Peter Peruzzi, čepita Gregor Grošelj, Ajda Vasle..

AVTORJI PESMI :

GREGOR GROŠELJ:

 

MILENA J. CIGLER:

 

ANKA PLEVNIK, KD Literatov Mežiške doline:

 

HILDA MAKLIN, KD Literatov Mežiške doline:

 

BERTA PAVLINEC, KD Literatov Mežiške doline:

 

TILKA DORIČ, KD Literatov Mežiške doline, Literati pri DU Mežica:

 

HELENA VERŠNIK, KD Literatov Mežiške doline, Literati pri DU Mežica, DLG Treska:

 

TONČKA STRUGA, PS Gorna, Literati pri DU Mežica ( Njene pesmi sta brali Anči Perklič, na sliki levo, in Majda Pušnik) :

 

TEREZIJA JASER, Literati pri DU Mežica:

 

MARJETA TASIČ, DLG Treska

MARIJAN MAUKO, DLG Treska

( Na sliki skrajno levo Marijan Mauko, v sredini Štefan Erjavc, desno Domen Vreš):

 

AJDA VASLE, DLG Treska:

 

PREPEVALA JE :

PEVSKA SKUPINA GORNA PRI DU MEŽICA:

Na sliki od leve: Marija Pudgar, Kristina Perovnik, Anči Perklič, Majda Pušnik, Ivanka Pustoslemšek, Zofija Gavez, Zofija Kunc, Jožica Kotnik, Draga Simetinger.

 

SVOJ GLAS SMO POSODILI:

LOVRO VREŠ (na sliki desno)

PETER PERUZZI ( na sliki levo)

AJDA VASLE

Zahvaljujemo se Gostilni Krebs, podjetju Elstik d.o.o., Občini Mežica, vsem sodelujočim in vsem, ki nas podpirate.

Zahvaljujemo se tudi skupinama za samopomoč Klasje pri društvu Sožitje Mežiške doline in Harmonija pri DU Mežica, katerih članice so barvale svilene šale. Posebno zahvalo si pri tem zasluži Erika Žagar !