DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONZORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

21.3.2006 v dvorani gostilne Krebs:

 1.JAVNO BRANJE POEZIJE OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE

 

 

  Sodelovali so :

Gašper Bivšek, Mežica

Gregor Grošelj, Ravne na Kor.

Milena J. Cigler, Dravograd

Franček Anželak, Črna na Kor.

Terezija Jaser, Literati pri DU Mežica

Terezija Homer, Literati pri DU Mežica

Rudi Pečovnik, Literati pri DU Mežica

Jožef Libnik, Literati pri DU Mežica

Pevska skupina Gorna s Kristino Perovnik

OŠ Mežica : Petra Kocen, Tilen Novosel, Sara Mlinar; Katarina Kumprej pod mentorstvom Katjuše Knez

DLG Treska : Peter Peruzzi, Metka Zvonar Hohnjec, Ajda Vasle, Marijan Mauko

 

 

Pevska skupina Gorna :

Citre : Kristina Perovnik, pojejo :Anči Perklič, Majda Pušnik, Ivanka Pustoslemšek, Marija Pudgar, Zofija Gavez, Zofija Kunc, Angelca Janežič, Matilda Čepin, Draga Simetinger.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Marijan Mauko je za vstopnico zapisal naslednje misli:

MARIJAN MAUKO : NEKAJ BESED O POEZIJI

Danes, ko lahko pokličemo na ekran računalnika, katero koli vizualno iluzijo umetnosti, tudi pesmi, je res smešno, če govorimo o pesništvu, in da si je zanj človek izmislil praznik: Svetovni dan pesništva. Praznik navadno ni deloven dan. Dvomim pa, da imajo pesniki in poetese sveta prost dan, da bi lahko šli na proslavo svojega praznika. Prazniki so slavljenje dogodkov ali osebnosti, ki jih čez leto zanemarjamo. Lahko pa rečem, da to ne drži za TRESKO. Proslava naj torej bo.

Danes, ko lahko pokličemo na ekran računalnika, katero koli vizualno iluzijo umetnosti, tudi pesmi, je skoraj smešno, če govorimo o pesništvu, in o tem, da si je zanj človek izmislil praznik: svetovni dan pesništva. Praznik navadno ni deloven dan. Dvomim pa, da imajo pesniki in poetese sveta prost dan, da bi lahko šli na proslavo svojega praznika. Prazniki so slavljenje dogodkov ali osebnosti, ki jih čez leto zanemarjamo. Lahko pa rečem, da to ne drži za TRESKO. Proslava naj torej bo.

O tem, kdaj je pesem UMETNOST, misleci že dolgo dodajajo svoje misli, čeprav še vedno ne moremo izreči vseobsegajoče definicije umetnosti. Kako pomembna pa je umetnost, spoznamo, ko si zamislimo življenje brez nje: brez pesmi, brez petja, brez proze, brez glasbe, brez iger - komedije, drame, tragedije, brez povesti, brez oper, brez baleta, brez slikarskih del, brez kipov, celo brez kina, televizije in računalniških stvaritev...

Umetnost je naredila prve korake v delovanju magije čarovnika - vrača pred petnajst tisoč leti, kot je videti na stenah votlin, poslikanih s plesočimi in pojočimi podobami tistega časa.

Ki no Curajuki (882 - 946), japonski kritik, pesnik in pisatelj, je o bistvu pesništva zapisal :

" Korenina pesmi Yamata je človeško srce, listi tisoče besed... Na tem svetu, kjer se ljudje ukvarjajo z najrazličnejšimi stvarmi, je poezija v tem, da to, kar srce občuti, izraziš s tistim, kar vidiš in slišiš. Oziroma: napišeš, deklamiraš ali bereš.

Toda pravi predmet pesništva je zaljubiti se v cvetove, zavidati pticam, biti ganjen ob nežni pomladni megli in se užalostiti zaradi slane."

Lev Nikolajevič Tolstoj (1828- 1910) je o umetnosti rekel, "da je obujati občutke, ki smo jih imeli, in potem z gibi, črtami, barvami, glasovi ali besedami doseči pri drugih, da občutijo isto- to je področje umetnosti."

Če rečemo, da je poezija zidanje pesmi pesnika, je opeka beseda. Pesnik besede izbira po pomenu, videzu, zvenu in jih ureja v učinkovite oblike. In kolikor pomembnejše ali pomenljivejše je doživetje, na primer globoko občutena ljubezen ali lepota, tragedija, vojaški poraz ali zmaga, veselje ali žalost... toliko primernejša je za pesem.

Književnost delimo na dve veji: logično opisno prozo in poezijo. Prozaisti so v mladosti pesnili in ko so prišli v blokado, so se lotili proze. Zato najdete pri večini pisateljev lepo prozo, ki je čustvena ali pesniška, kot je proza Angleža D. H. Lawrenca (1885 – 1930):

Dnevi minevajo v molku zime, ko je sonce tako pohlevno in čisto kakor ubrisano (zježeno, po Martinu oččeno) vino, suho listje rjavo žari in po soteskah hripavo šumi voda. Vse je tako tiho in odmaknjeno, ciprese so kakor plameni pozabljene teme, ki naj bi jo upihnili ob koncu poletja.

A vrnimo se pesništvu!

Epsko pesništvo ima veliko oblik; balade, sage o legendarnih junakih in narodne pesmi so nekatere od njih. Širile so se od ust do ust in tako je morda nastala tudi največja pesnitev - ep.

Babilonski ep o Gilgamešu je star nad štiritisoč let. V njem je veliko dogodkov, ki so jih opevali v kasnejših epih. Stalnice so hrabrost glavnega junaka, mitologija in velike odločilne bitke.Primer : ODISEJA, blodnja Odiseja na proti domu po zmagi nad Trojo, in ILIADA, o bojih za Trojo grškega pesnika Homerja (8. stol.p.n.št.). Po njiju se ravnajo epski pesniki, tudi rimski pesnik Vergil v ENEIDI (70 – 19 p.n.št.), sledi portugalski pesnik Vasa de Camões LUSOVCI (1524 –1580). Ep je razdeljen na dvajset ali štiriindvajset spevov, najprej se pogovoriš s pesniško muzo Kaliopo, napisati moraš dolge sezname junakov in njihovega premoženja in rodu – stanu. Ep je torej junaška pesnitev. Vojaška. Kot raport. Kot poročilo.

Treskaj, treskaj, treskaj

Ob mrzle čeri, o morje!

Tako je opesnil angleški pesnik 19. stoletja Alfred Tennyson žalovanje.

Pindar ( 522 – 443 p.n.št.) je za svojo Grčijo zapisal, da je dežela ljubkega plesa, saj je to v pesmi največkrat združeno: petje ali recitiranje, ples in glasba. Ritem in metrum. Jezik, misel in čustvo.

John Milton (1608 –1674) je naredil sedem zložno pesem ALEGRO (Veselo):

Pridi brž in lahkih nog

Smeh pripelji naokrog!

Če to preberete, veste, da gre za veselo pesem že po ritmu.

Tennyson v žalostinki, elegiji LYCIDAS pa ima deset zlogov in počasnejši ritem:

Sprememba bridka, zdaj, ko več te ni,

ko več te ni in nas slovo boli!

Nekaj besed o pesniških veščinah ...

Prestop :Tennyson v pesmi SPOMIN ne konča misli na koncu vrstice, ampak uporabi prestop:

Morda bo le kaj dobrega

rodilo se iz vsega zla.

Licentia poetica (lat. pesniška svoboda) je svoboda odstopanja od slovničnih in drugih pravil. (Po Seneki.) Zaradi metra, ritma, rime, daljšanja ali krajšanja besed lahko narediš formalno ali vsebinsko napako zato, da dosežeš govorniški, umetniški učinek.

Ritem in metrum:Grško in rimsko pesem so merili po dolžini izgovorjenega zloga (kvantitativna verzifikacija). V slovenščini uporabljamo za to delo naglašene in nenaglašene zloge oziroma mrežo naglasov (silabotonična verzifikacija). Pri nas je jamb stopica z enim nepoudarjenim in za njim z enim poudarjenim zlogom, kakor v besedi POŽAR. Trohej je stopica s poudarjenim in za njim nepoudarjenim zlogom, kakor KROŽNIK. Daktil je stopica z enim poudarjenim in dvema nepoudarjenima zlogoma, kakor ULICA. Anapest je stopica iz dveh nepoudarjenih in enega poudarjenega zloga (SPOMENIK), amfibrah pa ima naglašeni zlog med dvema nenaglašenima ( GLOBINA).

Mene bolj zanima zven besed v pesmi Edgarja Allana Poe-ja (1809 – 1849): onomatopoija, kjer enako zveneče besede posnemajo zvonenje:

O zvon, zvon, zvon!

Kakšno grozo širi bron!

Tu je še tudi aliteracija, pri kateri se ujemajo začetne črke besed :zvon, zvon, zvon.

Rima (ujemanje glasov od zadnjega naglašenega soglasnika naprej): zvon – bron.

Večkrat pa srečamo tudi asonanco, pri kateri se zvočno ujemajo samoglasniki : žlahtne - snubače.

Grafične pesmi so zapisane v obliki lika, npr. vaze. Po l. 1900 nastopi futuristični Filippo Marinetti (1876 – 1944) in do surealistov ni bilo bralca, ki bi pesem razumel. Kdo še ve za dadaiste, ki so napadli vse pomene v tradicionalni umetnosti?

Ali Beat Generation ("tepena generacija") petdesetih let dvajsetega stoletja še ima svojo publiko, kateri so pesnili o potrošniški družbi in morali, ne vem. Moda bo še naprej vplivala na pesmi.

Sodobno pesništvo se vrača v bistre žuboreče vode. Zmeraj več je pesnikov, ki poznajo zven posamezne opeke besede iz katerih rastejo ljubke kapelice, vile, in celo katedrale. Celo arhitekte je narava naučila reda, ko jim je naliv podrl ravno streho na veletrgovini, da o snegu, ki je ob rušenju objektov zahteval celo življenja, sploh ne govorimo. Pomrli so Piccassojevi vrstniki in nihče več ne občuduje krmila in sedeža dvokolesa z odpada. Pardon, Piccassojevega bika. Pesniki oživljajo simboliko. Spet uživajo v pesnjenju stalnih pesniških oblik. In bralec, tudi poetsko nešolan, uživa v branju. Če že dolgo niste nikomur glasno brali pesmi, ker nimate komu — berite glasno sebi in uživajte v zvočnosti pesmi.

Nekaj besed o pesniku, ki ga morda še ne poznate...

Francoski pesnik in prevajalec grških klasikov Leconte de Lisle (1818 do 1894) je bil vodja pesniške šole parnasovcev.

(Parnas je blizu Korinta. V antični Grčiji je bil Parnas posvečen bogu Apolonu, Dionizu in muzam, devetim hčerkam boga Zeusa in Mnemozine. Muze so bile zaščitnice : Klio — zgodovine, Talija — komedije, Melpomena — tragedije, Kaliopa — epskih pesmi, Terpsihora — plesa Euterpa — łirike, Erato — ljubezenskih pesmi, Uranija — astronomije in Polihimnija — himne. Vse pa vodí Apolon sin Zeusa in Titanke velikanke Latone. Titani so otroci boga Urana in Gaje. Titane je premagal bog Zeus in jih vrgel v globoko in temno jamo: Tartar.

Zbirke knjig o umetnosti in znanosti imenujemo po muzah: muzej.)

Po letu 1848 je bil Leconte de Lisle razočaran kot pristaš utopičnega socializma (Fourierjevega) in se je umaknil iz politike ter se posvetil literaturi. Leta je 1872 postal bibliotekar senata. Po smrti romantika Viktorja Hugoja je leta 1886 postal Leconte de Lisle član francoskih nesmrtnikov (akademik).

Realizem kot literarna smer tistega časa zamenja romantičnega junaka Titana z navadnim človekom. Leconte in njegovi učenci pa zbistrijo junaka s akademsko natančnostjo v izrazu in objektivno očaranostjo nad življenjem. Brezosebna objektivnost. V antotogiji Parnasse contemuporain (1866, 1871, 1876) je lirika Benvilla, Prudhomma, Copéeja, Hérédia in drugih je zanikala romantično osebno izpoved in posredovala objektivno z miselno, celo znanstveno vsebino iz antičnih časov.

Ne bi jih ločil od simbolistov: Verlaina, Rimbautja in Malarmeeja.

Tako je za mežiško literarno revijo ŠUMC prepesnil Lislove SLONE pesnik Miklavž Komelj:

Leconte de Lisle

SLONI

Rdeči pesek kakor brezmejno morje,

ki nemo plapola, pogreznjeno v svoj prostor.

Neko negibno valovanje napolnjuje

Horizont s hlapi bakra tam, kjer prebiva človek

Nobenega življenja, nobenega šuma. Vsi levi

spijo na dnu votline, oddaljene sto milj,

in žirafa pije iz modrih vrelcev

pod dateljevimi palmami, ki jih poznajo panterji.

Noben ptič ne pride mimo, da bi prebičal s krili

gosti zrak, po katerem kroži ogromno sonce.

Včasih kakšna boa, pregreta v svojem spanju,

zavalovi svoj hrbet, ki se lesketa od lusk.

Tak plameneč prostor se žge pod jasnim nebom,

a medtem ko vse spi v otožnih samotah,

gredo hrapavi sloni, počasni in okorni

popotniki, v rodno deželo skozi puščave.

Prihajajo iz neke točke v horizontu

kot temne gmote, dvigajo prah in na daleč se vidi,

kako, da ne bi zavili z najbolj prave poti,

z velikimi in mirnimi nogami podirajo sipine.

Ta, ki jih vodi, je star poglavar. Njegovo telo

je razpokano kakor deblo, ki ga čas gloda in ruši;

njegova glava kot skala, lok njegove hrbtenice

se silovito usloči ob najmanjšem naporu.

Ne da bi kaj upočasnil ali pospešil korak,

vodi prašne tovariše h gotovemu cilju;

Masivni romarji dolbejo pesek za sabo v brazdo,

ko sledijo svojemu patriarhu.

Pahljajo se z ušesi, rilce imajo med zobmi,

stopajo z zaprtimi očmi. Trebuhi tolčejo in se kadijo,

njihov pot se v zraku dviga kot meglice;

okoli njih brenči polno pikajočih žuželk.

A kaj jim pomenijo žeja in lačne muhe

in sonce, ki jim žge črne in zgubane hrbte?

Med hojo sanjajo o deželi, ki so jo zapustili,

O figovih gozdovih, kjer je zavetje za njihov rod.

Spet bodo videli reko, ki priteče z velikih gora,

kjer plava in rjove ogromen povodni konj;

tam bodo beli od lune metali senco,

spustili se bodo pit in bičevje se bo lomilo.

Tako gredo polni poguma in počasnosti

kot črna črta po brezmejnem pesku;

in puščavi se vrne njena negibnost,

ko težki popotniki izginejo na horizontu.

Prevedel Miklavž Komelj

Stara vrsta nageljnov v vrtu je redkost. Res so si po videzu vsi enaki in dišijo enako. Ko ga utrgaš in daš v svojo vazo, očaran uživaš.

SODELOVALI SMO :

OSNOVNA ŠOLA MEŽICA:

SARA MLINAR

PETRA KOCEN

KATARINA KUMPREJ

TILEN NOVOSEL

Mentorica : KATJUŠA KNEZ

GAŠPER BIVŠEK, PESNIK, MEŽICA

FRANČEK ANŽELAK, PESNIK, ČRNA

MILENA J. CIGLER, PESNICA, DRAVOGRAD

GREGOR GROŠELJ, PESNIK, RAVNE NA KOROŠKEM

LITERATI PRI DRUŠTVU UPOKOJENCEV MEŽICA:

TEREZIJA JASER

TEREZIJA HOMER

HELENA VERŠNIK

TILKA DORIČ

RUDOLF PEČOVNIK

JOŽEF LIBNIK

PEVSKA SKUPINA GORNA PRI DRUŠTVU UPOKOJENCEV MEŽICA

DRUŠTVO LITERARNO GLEDALIŠČE TRESKA MEŽICA :

MARJETA HOHNJEC ZVONAR

PETER PERUZZI

AJDA VASLE

 

ZAHVALJUJEMO SE SPONZORJEM IN PODPORNIKOM :

OBČINI MEŽICA,

GOSTILNI KREBS,

ELSTIKU D.O.O. !