DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

SPONZORJISPONZORJI

 

DRUŠTVO LITERARNO GLEDALIŠČE TRESKA MEŽICA

Vas je vljudno povabilo

V ČETRTEK, 22. MAJA 2008 OB 20:00 uri

V DVORANO GOSTILNE KREBS V MEŽICI

 na predstavitev knjige

Čas vojne in ljubezni

ter drugih del

Antona – Zvonka Robarja.

 

PISEC SE PREDSTAVI

Doma sem iz krajev izpod Pohorja, ki so bili nekdaj med najbolj zaostalimi, zdaj pa so med najbolj razvitimi v Sloveniji.To so kraji Slovenske Konjice, Zreče, Rogla in znamenita Žička kartuzija.

Meščansko šolo sem končal v Slovenskih Konjicah, po vojni pa učiteljišče v Mariboru. Na pedagoški akademiji sem v obliki izrednega študija diplomiral iz zgodovine in zemljepisa.

Med vojno sem se skoraj vsak dan srečeval s partizani in se navduševal za njihov boj za svobodo slovenskega naroda. Kot mladinec sem moral bežati in se skrivati pred nemško policijo, le sreči se moram zahvaliti, da me niso dobili.

Kot učitelj sem povojni služboval najprej v Banatu med slovenskirmi izseljenci, potem v Pernicah nad Muto, na Holmecu ob državni meji in nazadnje 20 let na osnovni šoli na Prevaljah, kjer sem poučeval zgodovino in zemljepis.

Za diplomsko nalogo sem proučeval delavsko gibanje v Mežiški dolini - nekdanje prevaljške fužine, ravensko jeklarno, rudnik premoga na Lešah in Holmecu ter rudnik svinca in cinka Mežica.

Ob proučevanju delavskega gibanja so mi ljudje sami začeli pripovedovati o partizanskem gibanju in boju za svobodo med vojno proti okupatorju.

»Zakaj bi tudi tega ne popisal?« sem si zastavljal vprašanje in se odločil, da bom to napravil. Tako sem začel popisovati dogodke od Dularja na Selah do Končnika, celo na Ludranskem vrhu. Pri tem mi je precej pomagal partizan Pero, ki je med vojno partizanil na tem področju.

Bil sem presenečen, kako so ljudje sodelovali s partizani in koliko so žrtvovali v NOB. Dogodke, ki so mi jih pripovedovali domačini, sem zbral v več knjigah v obliki zgodb. Tako so nastale zbirke z naslovi Brinjeva gora, Uršlja gora, Veriga, Svinjške planine, Alenka, Gogo, itd. Na osnovi teh resničnih zgodb, ki so se začele povezovati, sem napisal več romanov: Nevarne mreže, Odmevi v daljavi, Lučke na Dravi, Pokošeno cvetje, Ne stopi čez prag, itd.

S pisanjem sem se začel ukvarjati že kot študent, ker sem čutil v sebi neko potrebo po pisanju. Pisati sem začel celo pesmi, ki pa sem jih sam zažgal. To so bili samo skromni poskusi.

Bolj resno sem začel pisati na službenem mestu na Holmecu, kjer sem začel pisati igrice za otroke, drame in komedije. Nekatere smo tudi igrali na Holmecu. Za ljudsko igro Gozdovi šume smo dobili prvo nagrado takratnega slovenjgraškega okraja. Otroško igro Hvaležne živali smo igrali na Prevaljah in z njo gostovali v različnih krajih v Mežiški dolini.

Tudi obdobje učiteljevanja na Holmecu je pustilo v meni neizbrisne spomine, ki sem jih opisal v obširnem romanu Na valovih široke reke. Poleg tega sem napisal na desetine črtic in člankov in več povesti iz partizanskega in povojnega življenja, kot npr: Gogo, Alenka, Rosne oči, itd.

Svoje sestavke sem objavljal v Fužinarju, v časopisu Večer in stanovskem časopisu Prosvetni delavec. Zadnja. leta sem pisal tudi otroške zgodbice. Nekaj sem jih objavil v treh knjižicah z naslovi: KUŠTRAVI KUŽA, POREDNA MUCA in VEDRO POTUJE.

Tukaj pred seboj imam tri romane NEVARNE MREŽE, ODMEVI V DALJAVI in ČAS VOJNE IN LJUBEZNI.

Vsi so napisani po resničnih dogodkih, ki so mi jih pripovedovali domačini med Uršljo goro, Peco in Raduho. V njih boste spoznali s kakšnim navdušenjem so domačini sodelovali s partizani in koliko so v tem boju žrtvovali. Na desetine fantov iz vseh krajev je darovalo svoje življenje v boju proti okupatorju in mnogo domačinov so Nemci zaprli in mučili v zaporih in jih odpeljali v zloglasna taborišča Dachau, Aushwitz, Ravensbruck..

Ob pisanju sem hotel poudariti tudi napake, ki so jih zakrivili posamezniki v partizanih in po nedolžnem ubijali svoje sotovariše. Pri tem sem naletel tudi na izdajalce, ki jih je okupator vrinil med partizane, in so brez usmiljenja izdali na desetine sodelavcev.

Več boste izvedeli, če boste prečitali romane, ki so napisani tako, da se boste ob njih razvedrili in sprostili...

Anton-Zvonko Robar

 

 Z VAMI SMO BILI:

ANTON – ZVONKO ROBAR

PETER PERUZZI

BLAŽ TOMAŽ VERTAČNIK

BOR TOMAŽ VERTAČNIK

ANDRAŽ ZVONAR

DORICA VASLE

AJDA VASLE

VEČER JE PRIPRAVIL PETER PERUZZI.

VEČER JE FINANČNO PODPRLA OBČINA MEŽICA,

POMAGALA STA: GOSTILNA KREBS IN ELSTIK D.O.O.

Stojijo od leve: Ajda Vasle, Bor Tomaž Vertačnik, Blaž Tomaž Vertačnik, sedijo: Andraž Zvonar, Dorica Vasle, Anton - Zvonko Robar, Peter Peruzzi

 

Od leve: Ajda Vasle, Andraž Zvonar, Dorica Vasle, Anton-Zvonko Robar, Peter Peruzzi