DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

PREJŠNJIPREJŠNJI

 

DRUŠTVO LITERARNO GLEDALIŠČE TRESKA MEŽICA, RUDI MLINAR IN IVANA VATOVEC

smo vas povabili  na predstavitev

zbirke kratkih zgodb

RUDIJA MLINARJA

VSTOPITE

in romana

IVANE VATOVEC IN RUDIJA MLINARJA

VSA NJEGOVA KRIŽPOTJA

V PETEK, 23.2.2007 OB 19.30

V DVORANO GOSTILNE KREBS V MEŽICI.

Od leve : Peter Peruzzi, Ajda Vasle, Janez Potočnik, Rudi Mlinar, Ivana Vatovec

Foto: F. Linasi

RUDI MLINAR

se je rodil 24. marca 1950 na Dolgi Brdi nad Prevaljami očetu rudarju Rudolfu in materi gospodinji Ivanki. Družina se je leta 1962 preselila v Mežico, kjer je končal osnovno šolo.

Po končani poklicni šoli, kjer se je izučil za brusilca, se je leta 1968 zaposlil v železarni na Ravnah, kjer je bil z izjemo leto in pol dolgega presledka, ko je služil vojaški rok, zaposlen polnih trideset let, vse do leta 1999. Leta 2000 se je preselil v Brežice, kjer je v kratkih presledkih menjal več služb in se leta 2001 zaposlil kot varnostnik na ljubljanski železniški postaji v ŽIP (železniškem invalidskem podjetju).

Rudi Mlinar je s pomočjo ravnatelja in pisatelja Leopolda Suhodolčana, ki ga je v petem in šestem razredu občasno poučeval slovenščino, spoznal čarobnost pisane besede in ji ostal zvest vse do danes. Napisal je približno dvajset gledaliških iger za mladino in ravno toliko tudi za odrasle.

Dvakrat je bil izbran med najboljšimi pisci začetniki, 1981 za prozo in 1998 za dramatiko. Prva samostojna publikacija je izšla leta 1986 v železarni na Ravnah in sicer zbirka črtic Pekoče zvezde.

Leta 2004 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšel njegov prvi roman Ciril iz Šentanela, istega leta je v nadaljevanih v tedniku Nedelja izhajal roman Kjer ptice oneme, ki je leto kasneje izšel tudi v knjižni obliki pri isti založbi v Celovcu.

Nocoj predstavljamo zbirko kratkih zgodb Vstopite (Celjska Mohorjeva družba,2006) in roman Vsa njegova križpotja (Salve,2006), ki je nastal v soavtorstvu z Ivano Vatovec.

IVANA VATOVEC

piše že od prvih črk, najprej spise, ki so bili objavljeni v šolskem glasilu, nato se je poskusila še v pesnikovanju, kjer je bila dvakrat izbrana med najboljših deset v Sloveniji.Piše kratko prozo, pesmi ter tekste za zborovske pesmi (enega je uglasbil Matija Tomc, kar ji je posebno drago), festivalske popevke in popevke kar tako. Dvakrat je dobila nagrado za najboljše besedilo na festivalu narečne popevke Vesela jesen v Mariboru, leta 2001 pa je bila med 81 avtorji prvonagrajena za poezijo na razpisu Moj čopič je beseda, ki sta ga organizirala Mohorjeva založba in Radio Ognjišče.

Ob srečanju z Abrahamom so ji najbližji podarili pesniški prvenec Pod silo spomina, letos načrtuje izid druge pesniške zbirke.

Sicer pa tvorno sodeluje z Rudijem pri pisanju romanov, sprva je bila neuradna lektorica, potem pa je začutila, da lahko tudi sama še kaj doprinese v samo vsebino in tako razgiba Rudijevo zgodbo.

Rudi Mlinar, Ivanka Vatovec, foto F. Linasi

 

O poeziji Ivane Vatovec

Beseda, ki jo uporablja Ivana Vatovec, je podobna slikarjevemu čopiču: potezo za potezo, nit za nitjo, črko za črko gradi z njo razpoloženjske utrinke, ki jih ujame v svoj pesniški perpetum mobile – v motive iz narave. Narava ji je izhodišče, narava ji je pribežališče. Njena simbolna moč se lepi na vsa njena občutja in razpoloženja, na vsa njena razmišljanja, hrepenenja in na vse njene bolečine. Je neizčrpni vir lepote, hkrati pa učitelj spreminjanja in potrpežljivosti, ki mu Ivana brez zadržkov podlega v svojem ustvarjanju. Pri tem ne more zatajiti svojega belokranjskega izvora, ki jo je zaznamoval ne samo z belimi brezami, pač pa tudi s človeškimi navadami in običaji.

Zaradi simbolike iz sveta narave, ki jih Ivana vztrajno in potrpežljivo slika pred našimi očmi, je njena poezija v svojem bistvu impresionistična. Oblikovno se večkrat spogleduje z rimo, a pri tem ni dosledna. Svojemu verzu pusti, da jo nosi po slikah iz narave tako, kot ustreza njenemu trenutnemu občutju, tu in tam pa podleže ritmu belokranjske narodne pesmi, ki se mu da zapeljati tudi v motiviki. Povezanost z belokranjskim izvorom še poudari narečna beseda.

Vrednost in prepoznavnost Ivanine poezije pa ni niti v sami motiviki niti v zgradbi verza, pač pa je največja vrednost njene poezije oziroma tisto, kar jo v poeziji identificira, razloči od ostalih avtorjev, prav njena bogata metaforika. Včasih se zdi, kot da se pesem poveša pod težo metafor podobno kot s plodovi prepolna jablana jeseni. Vendar pa so te njene metafore tehtne in večpomenske, mestoma nenavadne in izvirne, prav to pa jim daje svojevrstno osebno izkaznico. Osebno izkaznico Ivane Vatovec kot pesniške iskalke in ustvarjalke.

Dragica Dani

 

 Z VAMI:

RUDI MLINAR

IVANA VATOVEC

JANEZ POTOČNIK,

PREDSTAVNIK ZALOŽBE SALVE

Od leve : Peter Peruzzi, Ajda Vasle, Janez Potočnik, Rudi Mlinar, Ivana Vatovec

Foto : F. Linasi

BRALEC :

PETER PERUZZI

POGOVARJA SE:

AJDA VASLE

GLASBA:

MIRA STROPNIK, flavta

JASNA ČERNJAK, flavta

Mira Stropnik, Jasna Černjak, foto F. Linasi

Mira Stropnik in Jasna Černjak sta mladi flavtistki, doma iz Mežice. Letos sta maturantki: Mira zaključuje Gimnazijo Ravne na Koroškem, Jasna pa Srednjo glasbeno šolo Velenje. Obe sta članici Pihalnega orkestra Rudnik Mežica.

 

Zahvaljujemo se Občini Mežica, Gostilni Krebs in Elstiku d.o.o!