DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

 

V NEDELJO, 29. OKTOBRA 2006   OB 16.00

SMO VAS POVABILI

V DVORANO GOSTILNE KREBS

NA PREDSTAVITEV KNJIGE

STARI CAJTI

ANKE PLEVNIK

Anka Plevnik med predstavitvijo

Biti zvesta samo enemu, se mu predajati, se zanj razdajati – to je zmogla Anka Plevnik. Zvesta kraju in svojemu učiteljskemu poklicu, ki jo je Mežičanko pripeljal v planinsko vas leta 1963. Ko je v Šentanelu našla še svojega življenjskega sopotnika Petra, je trdno pognala korenine in se razvila v učiteljico v najboljšem pomenu besede. Svoje učiteljsko poslanstvo je uresničevala širše, kot to zahtevata tabla in kreda. Biti vaški učitelj ne pomeni le poučevati, temveč z ljudmi in krajem čutiti, živeti. Otroci – njeni učenci- so jo povezali s Šentanelom. Učila je novo, tako da je črpala iz starega in okolja, ter v najmlajših uzaveščala, iz kakšnih korenin poganjajo. V razredu ji je bilo najlepše. Svojo ljubezen do petja in nastopanja je prenašala na svoje učence, jih navduševala za peto in govorjeno besedo, jih opogumljala na odru, jih učila opazovati in spoštovati kraj, njegovo enkratno podobo, dediščino in ohranjati spomin na pomembne Šentanelce. Tako je bila “njena” šola dolgo središče kulturnega dogajanja v vasi. Ob kulturnem delu je povezovala Šentanelke tudi v rekreaciji in sproščenem druženju, kjer so se iz mladostnih spominov porajali prvi nastopi v narečju. V šoli je pritegnila še najmlajše in rodila se je dramska narečna skupina, ki je v duhovitih dialogih ali pripovedih o Šentanelcih, šegah, delu, navadah, zabavah iztrgala pozabi folklorne drobce. Anka je spodbujala starejše, da so oživljali že skoraj pozabljeno, otroke, da so v nastopih sodelovali in tako podoživljali nekdanje čase, sama pa je besedila zapisovala v narečju.

S temi zapisi je zaokrožila pot od prvih spodbud za nastopanje do prvega upanja, da bi bile zgodbe v narečju tudi objavljene. Pred vami so zapisane in naj ohranjajo spomin na ljudi in dogodke, ki so v njih zaživeli. Tudi na Anko.

Iva Potočnik

O nastanku besedil in zahvala

Ob koncu moram še pojasniti, od kod ideja za nastanek besedil. K pisanju, oblikovanju so me spodbudile Rozka Marin, Nežka Šart, Zofka Piko, Danila Krajnc ter Marija in Danica Miler. Vse so bile članice dramske skupine in so prizore tudi odigrale. Leta 1997 se jim je pridružila še skupina otrok šentanelske šole, kjer smo imeli turistični krožek. V skupini so nastopali: Maja Piko, Alenka, Lucija, Klemen, Lovro in Jurij Miler, Črt Piko, Boštjan Matej in Nejc Krajnc, Ana pogorelčnik ter Tanja in Jelka Juteršek. Vsem se za sodelovanje in ideje iskreno zahvaljujem. V zadnjih desetih letih smo nastopali v kraju in tudi drugod. Pesmi in prizori v narečju, popestreni z glasbo, so bili zanimiva in dobro sprejeta ponudba turistom v našem kraju. Imeli smo preko 350 nastopov. Naš program so posnele tudi TV Velenje, Celje, Ljubljana.Zahvalo dolgujem gospe prof. Ivi Potočnik za spodbude ter strokovno pomoč pri urejanju in zapisovanju besedil.

Zelo vesela sem, da mi je knjigo olepšala prijateljica Erika Piko s svojimi ilustracijami. Hvala pa tudi Francu Piku za pomoč pri izdaji. Le kaj bi ljudje brez dobrih prijateljev!

Vsem iskrena hvala, da ste mi pomagali pri uresničitvi moje dolgoletne želje po objavi narečnih besedil.

Anka Plevnik

VEČER SO OBLIKOVALI :

ANKA PLEVNIK

IVA POTOČNIK

 

 

IGRALCI IZ ŠENTANELA :

LOVRO IN JURIJ MILER

TANJA IN JELKA JUTERŠEK

Lovro in Jurij Miler                                                                                   Tanja in Jelka Juteršek

IGRALCI Z LEŠ

POD VODSTVOM SUZANE PUŠPAN:

URŠKA IN KLEMEN KRALJ,

ŠPELA KODRUN,

MARTIN STRMŠEK,

PRIMOŽ ŠTERN

Urška Kralj, Špela Kodrun, KLemen Kralj, Martin Strmšek, Primož Štern

 

PEVSKA SKUPINA GORNA

 Večer je finančno podprla Občina Mežica, tehnično pa  Anka Plevnik, Gostilna Krebs, Elstik d.o.o. in Kmetija Lekš. Hvala!

Bilo nas je ... še in še !