DOMOVSTATUTČLANINOVICEZGODOVINASPONZORJI

PREJŠNJINASLEDNJI

2.6. 2006 V DVORANI GOSTILNI KREBS V MEŽICI:

AS PUŠKIN

Aleksander Sergejevič Puškin se je rodil 26.maja (po novem koledarju 6.junija) 1799 v stari plemiški družini v Moskvi v Rusiji. V letih 1811 - 1817 je obiskoval licej v Carskem selu, po šolanju je nastopil državno službo, ki pa je nikoli ni resno opravljal, saj si je za svoj poklic izvolil pesništvo. (Bil je prvi izmed ruskih pisateljev, ki se je dejansko preživljal s svojim literarnim delom.) Leta 1820 je bil zaradi liberalnih idej kazensko premeščen v južno Rusijo in na Kavkaz. V letih 1824 - 1826 je moral po kazenskem odpustu iz službe živeti na posestvu staršev Mihajlovsko. Leta 1826 ga je novi car Niklaj I. "pomilostil" in mu dovolil, da se je pod nadzorstvom tajne policije prosto gibal po Rusiji - a nikoli preko njenih meja. Car ga je v tem obdobju podredil svoji osebni cenzuri. Leta 1831 se je poročil z Natalijo N. Gončarovo. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. 29. januarja 1837 je umrl za posledicami dvoboja, ki ga je bil z baronom d'Anthesom, ki je imel nečastne namene s Puškinovo ženo.

Puškin se je lotil domala vseh literarnih zvrsti. Pisal je lirske pesmi, pesnitve (Poltava, Bahčisarajska fontana...), roman v verzih (Jevgenij Onjegin), drame (Boris Godunov), pripovedno (Stotnikova hči, Pikova dama) in esejistično prozo.(Med "resno" literaturo pa je našel čas za politične pamflete, satiro in erotične zapiske.) S pravo mozartovsko genialnostjo je nadomestil veliki zaostanek Rusije v literarnem razvoju glede na Evropo in se s svojim delom uvrstil v vrh sočasne evropske literature.S tem si je prislužil naslov, ki ga nosi nocojšnji večer - AS PUŠKIN.

Od leve : Ermin Lujinović, Nina Grošelj, Peter Peruzzi, Marjeta Zvonar Hohnjec, sedita Tomi Simetinger in Ajda Vasle.

(Foto: Janja Gradišnik)

A.P. Kernovi

Trenutek pomni dragoceni:

Pred mano blisnila si ti,

Kakor lepote čisti genij,

Privid, ki nagloma mini.

V obupa žalosti brezbrežni,

V nemiru, polnem praznih brig,

Zvenel mi dolgo glas je nežni,

Tolažil me tvoj mili lik.

Leta so šla. Vihar vrtežni

Poprejšnje sanje je razvel,

In glas sem tvoj pozabil nežni,

Tvoj zorni lik mi je zbledel.

V samoti, v mračnih dneh pregnanstva

Se tiho mi je vlekel čas,

In brez navdiha, brez božanstva

Brez solz, ljubezni mrl sem jaz.

Ob duše moje prebujenji

Si spet prikazala se ti,

Kakor lepote čisti genij,

Privid, ki nagloma mini.

 

Spet dviga dušo hrepenenje,

Nanovo mi kipi srce,

V njem spet božanstvo, spet življenje

Navdih, ljubezen in solze.

(A.S.Puškin)

Tomi Simetinger kot Puškin

(Foto . Janja Gradišnik)

Sodelujoči:

PUŠKIN:

TOMI SIMETINGER

BRALCI:

METKA HOHNJEC ZVONAR

PETER PERUZZI

AJDA VASLE

GLASBA :

NINA GROŠELJ, violina

ZA RAČUNALNIKOM:

ERMIN LUJINOVIČ

MASKERKA:

MARJETA TASIČ

VEČER JE PRIPRAVILA:

AJDA VASLE.